| Nevroza - nerealne človeške potrebe |
Mnogi starši delajo veliko napako, ko ne nosijo po rokah otrok, oziroma
jih ne poberejo s tal, ko otrok začuti to potrebo. Bojijo se, da jih bodo »raznežili«. Ko ga ignorirajo, delajo natančno to, kasneje pa bodo preplavljeni z otrokovimi nenasitnimi potrebami, za simboličnimi substituti dokler nekega dne ne poči. Posledice so neizbežne in grozne.
Mi smo vsi bitja s potrebami. Rojeni smo s potrebami in večina od nas umre z neizpolnjenimi potrebami. Te potrebe niso nenavadne biti nahranjen, v toplem in suhem okolju, rasti in se razvijati po svojem časovnem ritmu, biti objeti in ljubeči in biti stimulirani.
Te primarne potrebe so središče realnosti vsakega dojenčka. Nevrotičen proces se začne, ko te potrebe niso izpolnjene za bilo katero dolžino časa. Dojenček ne ve, da bi ga moral nekdo dvigniti ko joče, ali da ni odstavljen od prsi prehitro, vendar ko njegove potrebe niso izpolnjene, čuti bolečino.
Najprej bo dojenček naredil vse kar je v njegovi moči, da izpolni te potrebe. Segal bo z rokami v višino, se jokal ko je lačen, brcal z nogami in razmetaval naokrog, da bi nekdo prepoznal njegove potrebe. Če nihče ne izpolni njegovih potreb nekaj časa, če ni objet, nahranjen, bo trpel kontinuirano bolečino, dokler ne naredi nekaj, da starši zadovoljijo potrebo ali pa kar je slabše, bo za vedno potlačil to potrebo globoko vase in jo ugasnil. Če je njegova bolečina velika, lahko nastopi celo smrt, kar so pokazale študije iz bolnišnic.
Ker dojenček ne more sam premagati občutka lakote ( se pravi ne more priti do hladilnika) ali najti nadomestne ljubezni, mora ločiti svoja čute (lakota, želja biti objet) iz zavesti. To je instiktivno dejanje, z namenom ugasniti premočno bolečino. Imenuje se razcep.
Organizem razcepi s tem, da zaščiti svojo celotnost. To ne pomeni, da neizpolnjene potrebe izginejo. Nasprotno, v tokun življenja uporabljajo življenjsko silo, določajo interese in producirajo motivacijo s ciljem zadovoljiti te potrebe. Vendar zaradi bolečin te potrebe morajo biti potlačene v podzavest in tako posameznik mora slediti nadomestnim zadovoljitvam. V bistvu mora zadovoljevati te potlačene potrebe simbolično. Ker mu ni bilo dovoljeno izraziti se, sedaj prisiljuje druge da ga poslušajo in razumejo kasneje v življenju.
Ne samo da so te potrebe potlačene v podzavest, ampak so občutki povezani z njimi premaknjeni na področja, kjer lahko dosežemo večje olajšanje. Na ta način so lahko čustva olajšana recimo z uriniranjem, kasneje seksom ali kontrolirana ali potlačena z globokim dihanjem.
Neizpolnjen dojenček se nauči kako zamaskirati ali spremeniti potrebe v simbolične potrebe. Kot odrasel človek ne čuti recimo potrebo sesati prsa svoje mame, ker v zgodnjem otroštvu ni bil dojen, ampak recimo postane strasten kadilec. Se pravi obnaša se simbolično, maskira svoje potlačene resnične potrebe. Njegova potreba po cigaretu je simbolična.
Nevroza je simbolično obnašanje in obramba pred preveliko psihobiološko bolečino. Rešitev je v tem, da se resnične potrebe občutijo in še enkrat podoživijo. Nažalost je bolečina povzročila, da so ta čustva globoko zakopana v podzavest. Odraslega človeka pa te potlačene potrebe vodijo v njihovo zadovoljevanje na različne načine. Da se zagotovi preživetje dojenčka, le ta zato potisne te občutke v podzavest.
Organizem živi naprej za vsako ceno in ta cena je nevroza potlačiti neizpolnjene potrebe in čustva, ker je bolečina prevelika za prenesti.
Vse, kar je naravno, je realna potreba po rasti in razvijati se po svojem časovnem ritmu. To pomeni, da otroka ne silimo hoditi prehitro, ne silimo ga da ujame žogo prehitro, ko še njegov organizem tega ne zmore. Nevrotične potrebe so nenaravne. Nismo rojeni na ta svet recimo,da nas drugi ljudje hvalijo, vendar če so otrokove resnične potrebe neupoštevane praktično od rojstva, ko posluša da nikoli ne bo uspel v ničemer, da ne zna nič narediti, da ne bo nič dosti dobro za njegove starše, lahko razvije potrebo po hvali, slavi. Recimo če mu je bilo prepovedano govoriti kot otroku, kot odrasel razvije potrebo po neprestanem govorjenju.
Ljubljen otrok je tisti, katerega potrebe so izpolnjene. Ljubezen pozdravi bolečino. Neljubljen otrok je v bolečini, ker so njegove potrebe neupoštevane. Ljubljen otrok nima potrebe po hvali, slavi, ker so njegove potrebe bile spoštovane. Spoštovan je za to kar je, ne žene ga potreba po zadovoljitvi pričakovanj staršev. Ljubljen otrok se ne razvije v osebo s obsedenostjo po seksu. Kot otroka so ga starši ujčkali in nosili po rokah in ne rabi seksa, da zadovolji teh potreb. Resnične potrebe tečejo iz noter navzven in ne nasprotno. Potreba po biti objet, nošen, je del potreb po stimuliranju. Koža je naš največji organ za čutenje in prav tako rabi stimulacijo kot drugi organi.
Neizpolnjene potrebe izpodrivajo druge potrebe, dokler niso doživete. Ko so te potrebe polno doživete, lahko otrok čuti. Lahko občuti svoje telo in okolico. V nasprotnem primeru otrok občuti samo napetost, kar je čustvo odklopljeno od zavesti. Brez potrebne povezave nevrotik ne čuti. Nevroza je patologija čutenja.
Nevroza se ne začne v trenutku, ko otrok potlači prvo čustvo, vendar se pa začne nevrotični proces. Otrok tlači čustva v stopnjah. Vsaka potlačitev in zanikanje resničnih potreb vse bolj zapira otroka. Nekega dne nastopi kritični trenutek, ko je otrok primarno izklopljen in je bolj nerealen kot realen. Od tega trenutka naprej, bo deloval na sistemu dvojnosti samega sebe, nerealnega dela in realnega.
Realni del sebe so realne potrebe in čustva organizma. Nerealni del pa postane fasada potrebna s strani staršev, z namenom da sami izpolnijo svoje potrebe. Starš, ki ima potrebo po biti spoštovan, ker je bil v otroštvu neprestano poniževan s strani njegovih staršev, lahko zahteva od otrok, da ga spoštujejo, ne zafrkavajo, ne rečejo nič negativnega. Pootročen starš lahko zahteva od otroka, da le ta odraste prehitro, opravlja vsa gospodinjska dela namesto njega, postane odrasel prehitro in tako so ti starši še naprej obravnavani kot otroki s strani svojih otrok.
Otrok je lahko siljen, da se smeje, da maha adijo, kasneje da hodi, sedi, da se preveč napreza. Ko se otrok razvija te zahteve postane prekompleksne zanj. Moral bo imeti samo najboljše ocene v šoli, da vse naredi doma, da se ukvarja s športom. Otrok ne bo počel tega kar bi hotel biti on sam.
Vedno ko otrok ni nošen, ko ima to potrebo, vedno ko je utišan, ko hoče govorit, ignoriran, siljen izven njegovih zmožnosti, več bolečin se bo stekalo v njegovo podzavest in postajal bo vse bolj nevrotičen. Ko se začne napad na realni sistem organizma, se začne realnost podirati. Nekega dne nastopi določen dogodek, mogoče ne posebej travmatičen (dajanje otroka v skrb varuški 100 tič zapored) in podrlo se bo ravnovesje med realnim in nerealnim delom osebnosti otrok bo postal nevrotičen. Ta trenutek se imenuje večji primarni trenutek. Je trenutek v otrokovem življenju, ko se vsa ponižanja, negiranja, prikrajšanja naberejo naenkrat na istem mestu in nastane realizacija: » ni mogoče, da bi me kdo imel brezpogojno rad«.
Od tega trenutka se otrok bojuje proti tej katastrofski realizaciji tako, da postane razcepljen od svojih čustev in počasi postane nevrotičen. Ta realizacija ni zavedna. Otrok se začne obnašati okoli staršev in drugih, kot oni hočejo. Govori njihove besede in izvaja njihova dejanja.
Deluje nerealno ne v harmoniji z njegovimi potrebami in željami. Hitro zatem nevrotično obnašanje postane avtomatično. Nevroza pomeni razcepljenost od svojih čustev. Več napadov, kot jih doživi otrok s strani staršev, večji je prepad med realnostjo in nerealnostjo. Začne govoriti in se premikati kot mu je ukazano, se ne dotika telesa na določenih mestih ( s tem se sam ne čuti dobesedno),
ni žaloten itd. Razcep je potreben v krhkem otroku. Je avtomatičen način kako organizem obdrži zdravo pamet in ne ponori. Nevroza je obramba pred katastrofsko realnostjo.
Nevroza pomeni, da je posameznik nekaj kar ni on sam s ciljem dobiti nekaj kar ne obstaja. Ni potrebno, da se zgodi nekaj zelo travmatičnega, da človek postane nevrotičen. Lahko se začne s tem, da otroku vsilijo starši nepotrebno govorjenje (vedno reči hvala, jej z zaprtimi usti, bodi doma pred temo, vedno reči prosim in hvala). Vzrok je lahko tudi v tem, da se prepove otroku pritoževanje, ko je
nesrečen ali se joče. Ne dovolijo da je otrok jezen (dobri fantje ne govorijo nazaj). A ni to noro.
Nevroza se tudi lahko začne z siljenjem otroka da nastopa, recitira, postane to kar želijo starši da je, ne pa to kar si želi biti sam. Nevroza se prenese od staršev. To ni genetski zapis, to so dejanja. Dejanja, ukazi, zloraba otrok se prenese naprej, ne prenesejo se geni.
Je neizmerna brezupnost kdaj biti ljubljen. Otrok mora zanikati realizacijo, da njegove potrebe ne bodo zadovoljene, čeprav naredi vse v svoji moči. Za njega je neznosno vedeti, da njegov oče ne bo nikoli manj kritičen, da ga njegova mama ne bo nikoli imela rada. Edina rešitev zanj je, da razvije substitutne potrebe, ki so pa nevrotične.
Otroci pridejo na ta svet z realnimi biološkimi potrebami, ki zaradi določenega razloga ali razlogov niso izpolnjene. Nekateri starši enostavno ne prepoznajo teh potreb, največkrat zato, ker se bojijo da se otrok razneži, ali ker so poslušali nasvet od določenih avtoritet ali t.i. psihologov.
Največkrat pa je vzrok za nevrozo v potrebah staršev samih, ki prav tako niso imeli zadovoljenih potreb in čustev.
Včasih je recimo lahko ženska noseča samo zato, da bi jo ljubkovali nekaj kar si želi že vse življenje. Vse dokler je center pozornosti je relativno srečna. Po porodu pa preide v depresijo. Nosečnost pri njej recimo nima nič v zvezi z rojstvom novega bitja ampak samo da si duši svoje nerealne potrebe. Ker recimo še ni pripravljena za materinstvo ima probleme z mlekom pri dojenju ali zanemarja novorojenčka.
Boj drži otroka od svojih čustev nemoči. Kaže se v prekomernem delu, gnanju za boljšimi ocenami, želji po tem da bi bil igralec itd. Boj je nevrotično upanje, da bi bil ljubljen. Namesto tega da bi bil on sam, hoče postati verzija samega sebe. Prej ali kasneje otrok verjame, da je ta verzija njegova realna slika: Igranje ni več prostovoljno ali zavedno, je avtomatsko in nezavedno. To je nevroza.
Pripravil: Reno
|
|
|
|
 |
